Nekoč je mali deček odšel v šolo. Bil je zelo majhen deček, a šola je bila tako velika. Ko pa je mali deček odkril, da lahko pride do svoje učilnice direktno iz dvorišča, je bil zelo srečen in šola se mu ni zdela več tako velika.

Nekega jutra v šoli učiteljica reče: »Danes bomo naslikali sliko.«  »Dobro« je pomislil deček, zelo rad je slikal. Lahko je naslikal vse živo, leve in tigre, piščančke in krave, vlake in čolne. Vzel je svojo škatlico z barvicami, toda učiteljica je rekla. »Ni še čas, da začnemo.« Počakala je, da so bili vsi pripravljeni. »No, sedaj bomo risali rože.« »Dobro,« je pomisli deček, rad je risal rože in začel je risati čudovite cvetove z rumenimi, oranžnimi in modrimi barvicami. Toda učiteljica reče: »Počakajte pokazala vam bom kako.« Pokazala jim je rdečo rožo z zelenim steblom. »No tako,« reče učiteljica, »sedaj lahko začnete.« Deček je pogledal učiteljičino  sliko, pogledal svoj cvet in njegov cvet mu je bil veliko bolj všeč od njenega. Vendar to ni povedal na glas. Obrnil je papir in naslikal isti cvet kot učiteljica. Rdeči cvet z zelenim steblom.

Naslednjega dne, takoj, ko je deček vstopil v razred, učiteljica reče: »Danes bomo delali nekaj iz gline.« »Dobro,« je pomislil deček, rad je imel glino. Iz gline je znal narediti marsikaj.  Kače in sneženega moža, slone in miške, avtomobile in kamione. Začel je raztegovati in mehčati svojo kepo gline, toda učiteljica je rekla: »Počakajte, ni še čas, da začnemo.« Počakala je, da so bili vsi pripravljeni in rekla: »Začnite. Naredili bomo krožnik.« Deček je rad delal krožnike in začel jih je oblikovati. Bili so različnih oblik in velikosti. Toda učiteljica reče: »Počakajte pokazala vam bom kako.« Vsakemu je pokazala, kako naj naredi globoki krožnik. »Tako,« reče učiteljica, »sedaj lahko začnete.« Deček je pogledal učiteljičin krožnik in nato svojega. Njegov krožnik mu je bil veliko bolj všeč, kot tisti, ki ga je napravila učiteljica, toda tega ni povedal na glas. Ponovno je iz gline naredil kepo in oblikoval krožnik enak učiteljičinem. Bil je to en globok krožnik. Hitro se je deček naučil, da počaka, opazuje in dela stvari prav takšne kot jih je delala učiteljica. In kaj kmalu ni ničesar več delal po svoje. 

Potem se je zgodilo, da so se deček in njegova družina preselili v drugo hišo, drugo mesto in deček je moral v drugo šolo. Ta šola je bila še večja kot prva in ni bilo dvoriščnih vrat, ki bi vodila direktno do njegove učilnice. Moral se je vzpenjati po stopnicah in iti po dolgem hodniku, da je prišel do svoje učilnice. Prvega dne v šoli učiteljica reče: »Danes bomo slikali.« »Dobro,« reče deček in čaka, da mu učiteljica pokaže kako naj to naredi. Toda učiteljica ni rekla nič, samo sprehajala se je po učilnici. 

Ko je prišla do dečka, je rekla: »Ali si ti ne želiš nekaj naslikati.« »Želim,« je rekel deček, »kaj bomo slikali?« »Ne vem dokler ne končaš,« reče učiteljica. »Kako naj to naredim?« vpraša deček. »Tako kot želiš,« reče učiteljica. »A v kateri koli barvi,« vpraša deček. »V katerikoli,« odgovori učiteljica. »Če vsak naslika isto sliko in uporabi iste barve, kako bom vedela kdo je kaj narisal.« »Ne vem,« reče deček in začne risati rdečo rožo z zelenim steblom.

 

Potem se je zgodilo, da so se deček in njegova družina preselili v drugo hišo, drugo mesto in deček je moral v drugo šolo. Ta šola je bila še večja kot prva in ni bilo dvoriščnih vrat, ki bi vodila direktno do njegove učilnice. Moral se je vzpenjati po stopnicah in iti po dolgem hodniku, da je prišel do svoje učilnice. Prvega dne v šoli učiteljica reče: »Danes bomo slikali.« »Dobro,« reče deček in čaka, da mu učiteljica pokaže kako naj to naredi. Toda učiteljica ni rekla nič, samo sprehajala se je po učilnici. Ko je prišla do dečka, je rekla: »Ali si ti ne želiš nekaj naslikati.« »Želim,« je rekel deček, »kaj bomo slikali.« »Ne vem dokler ne končaš,« reče učiteljica. »Kako naj to naredim,« vpraša deček. »Tako kot želiš,« reče učiteljica. »A v kateri koli barvi,« vpraša deček. »V katerikoli,« odgovori učiteljica. »Če vsak naslika isto sliko in uporabi iste barve, kako bom vedela kdo je kaj narisal.« »Ne vem,« reče deček in začne risati čudovite cvetove z rumenimi, oranžnimi in modrimi barvicami. 

Rad je imel svojo novo šolo, čeprav ona ni imela dvoriščnih vrat, ki so vodila do njegove učilnice.MALI DEČEK-Helen E. Bakli

 

Problem nekreativnosti oz. pomanjkanja idej kako rešiti določen problem, je v ujetosti v sam problem, nezmožnosti pogleda izven škatle (Out of box). V večini primerov ( logično ) probleme rešujejo ljudje iz istih oddelkov, s podobno zgodovino, istim stilom vodenja, ljudje, ki imajo poenotene poglede na posel s katerimi se ukvarjajo. Ljudje, ki ves čas rišejo rdeče rože, z zelenim steblom.

 

Za pridobiti resnično novo, svežo idejo, moramo prekiniti tradicionalni, linearni način razmišljanja. Moramo poiskati način, da združimo različne ljudi, z drugačnimi pogledi, iz različnih področij, celo iz različnih podjetij, z različnimi poslovnimi koncepti. To pa je izziv za katerokoli podjetje na svetu. Moramo ustvariti okolje, v katerem bodo udeleženci začeli risati čudovite cvetove z rumenimi, oranžnimi in modrimi barvicami.

 

Tako je nastal projekt organizacije in izvajanja poslovnih kampov z imenom Fabrika idej, postavljenih po vzoru športnih-košarkarskih kampov. Projekt zajema dve obliki kampa. Prva je, da so vsi udeleženci iz istega podjetja, vendar vsak iz svojega sektorja, službe, oddelka,… in s seboj »prinesejo« problem s katerim se že nekaj časa ubadajo pa ne najdejo rešitve. Skozi vodene delavnice, popolnoma neobremenjeni, v neformalnem okolju, z različnimi tehnikami proizvajajo sveže ideje in skupaj iščejo rešitve njihovih konkretnih težav.

Druga različica pa je odprti kamp Fabrika idej, na katerega pridejo udeleženci iz različnih podjetij. Sam princip delovanja je podoben, le da tu zaradi še večje različnosti udeležencev dobimo še bolj nore, presenetljive ideje, kako do določenih rešitev. 

 

Cilj programa je, da udeleženci pridejo na kamp z  na videz nerešljivimi problemi, vrnejo pa se z  rešitvami in polnim fotozapisnikom idej kako naprej. Predvsem pa, da se nam povrne tista radovednost, iskrivost, ustvarjalnost, tisti občutki, da imamo cel svet na dlani, da zmoremo mnogo, mnogo več, kot smo mislili še včeraj.